Velika ljubezen 62-letnega Matica Jermana so vlaki in železnica. Najverjetneje je to posledica močne družinske tradicije, ki jo je začel njegov stari oče kot strojevodja na parni lokomotivi: »Njegova hči, moja mama, je celo življenje delala kot računovodkinja pri Slovenskih železnicah, moj oče pa je bil 15 let zaposlen v podjetju za vzdrževanje prog oziroma v železniškem gradbenem podjetju.« Ker se že na prvi pogled zdi, da so železniški tiri vgrajeni v Matičevo DNK, ne preseneča, da si je za poklic izbral projektiranje železnic: »Svojih ‘zlatih pet minut’ sem doživel, ko sem vodil projektiranje proge Murska Sobota – Hodoš, v dolžini 30 kilometrov. Zasnoval sem tudi traso drugega tira Divača – Koper ter za magistrsko nalogo hitro progo med Italijoi in Ljubljano.«  Čeprav je že 16 let upokojen, magister gradbeništva ohranja spomin na lepe stvari in kot pravi sam, je bilo teh kar nekaj. Da ima multiplo sklerozo je dokončno spoznal leta 1996. Do 43. leta je hodil sam, sicer počasi in s pomočjo hodulje, nato pa je padel in si zlomil stegnenico, zaradi česar sedaj za premikanje uporablja voziček. Leta 2015 se je včlanil v društvo YHD.

»Do takrat je zame kosila pripravljala moja mama, čas od jutranje nege do njenega prihoda pa sem zapolnjeval le s poslušanjem radia. Pozneje sem spoznal, da svoj čas lahko zapolnim precej bolj kreativno. Bil sem namreč vezan na oskrbo na domu, hotel pa sem več družbe in kreativnosti. In tako sem našel pot do društva YHD, ki ima dolgo tradicijo in je željno pomagati hendikepiranim. Zame je bila zaradi oteženega govora komunikacija z drugimi bistvenega pomena, pozneje pa sem spoznal, da lahko društvo zame naredi še marsikaj,« je pojasnil oče 27-letne hčerke in odkrito priznal, da je na začetku celi družini največ preglavic povzročalo sprejetje asistenta v njihov vsakdan. Sedaj si Matic življenja brez asistentov ne predstavlja, zato opozarja, da lahko »ideja neodvisnega življenja postane prazna in brez vsebine, če jih ni.« S tem je želel opozoriti na precejšnje pomanjkanje kadra, ki ga v prvi vrsti občuti tudi sam, saj že dlje časa neuspešno išče dodatnega novega osebnega asistenta oziroma osebno asistentko: »Ker je delo osebnih asistentov zahtevno in bi jih bilo potrebno za to tudi ustrezno nagraditi. Upam, da bo nov zakon odpravil pomanjkljivosti na tem področju.«

Matic, ki je ljubitelj smučanja, jadranja in atletike (včasih se je s temi športi ukvarjal tudi sam), ima poleg železnice ter poslušanja jazza in klasične glasbe še eno strast – snemanje (dokumentarnih) filmov. Že kot mladostnik se je namreč seznanil in navduševal nad fotografijo, pozneje pa ga je prevzel tudi film: »Zanimal me je proces zajemanja gibljivih fotografij – filma. Zelo pa me navdušuje nastajanje filma in kaj lahko sporoči. Vedel sem, da tisto, kar bi naredil sam, lahko naredijo tudi drugi, seveda ob primerni medsebojni komunikaciji.« Dokler je lahko še sam uporabljal računalnik, brez tuje pomoči, je najprej izdelal nekaj družinskih filmov: »Ob tem sem se nekaj naučil, tematika filmov pa je počasi postajala resnejša. Imel sem srečo, da so moji trije asistenti poznali proces izdelovanja filmov in zvoka, saj so mi pomagali udejanjiti moje zamisli in želje. Veliko sem tudi bival pri Bohinjski železniški progi, zanimala me je njena zgodovina in njena lepota. Spoznal sem nekaj ljudi, ki so mi pomagali in nastopili v mojem dokumentarnem filmu o njej. Snemanje je končano, tudi montaža je že pri koncu, ostala mi je samo še obdelava zvoka. Film je nastajal precej dolgo, saj nisem izobražen filmar,« je za konec povedal projektant tirnih naprav, ki si želi izdelati dokumentarec, dolg med 45 in 60 minut in zaključil: »Imam pa tudi že idejo za naslednji projekt – dokumentarni film o vodah Bohinja.«