Ibe Snoeck: »Občutek imam, da so ljudje v Belgiji na splošno prijaznejši drug do drugega«

Ibe Snoeck prihaja iz Genta in študira socialno delo na fakulteti Arteveldehogeschool. V Ljubljano je prišla na študentsko izmenajvo v okviru programa Erasmus +, kot prostovoljka pa je aktivna in pomaga na različnih področjih – tudi na društvu YHD. Zase pravi, da je entuziastka, ki rada odkriva nove stvari, na izmenjavo v Slovenijo pa je prišla iz različnih razlogov. »Na fakulteti so me vprašali, s katero ‘ciljno skupino’ želim sodelovati na praksi. Ena izmed možnosti, ki sem jih naštela, je bilo delo s hendikepiranimi ljudmi, saj sem v preteklosti že delala s posamezniki, ki so zaradi posledic nesreče pridobili hendikep. Ker se mi je zdela to res zanimiva ciljna skupina, sem si jo želela podrobneje spoznati,« je svojo odločitev pojasnila 20-letna Belgijka, kateri ji je izjemno pomembno, da je družbeno angažirana.

»Veliko mi pomeni, ko vidim po sestanku na obrazih ljudi pozitivne spremembe. Soočam se z izzivi in razširjam svoje strokovno znanje. Prostovoljstvo me prisili razmišljati o življenju – pomaga mi, da se vsakič znova zavem, kako lahko že majhna dejavnost naredi veliko razliko. Nekomu omogočim, da se ima dobro in se zabava, pa še pomagam mu,« je v smehu razložila in dodala: »Odkar sem v Sloveniji sodelujem z Galom, ki je vaš uporabnik. Predvsem si želim, da bi bilo z mojo pomočjo njegovo preživljanje prostega časa čim bolj kakovostno. Vidim, da se rad druži z mano in se ob meni počuti dovolj udobno, da se lahko šali. Ker še vedno študiram, nekoliko težko naredim zares veliko in trajno spremembo. Vseeno mislim, da je to krasna priložnost, da se naučim novih stvari.«

Ibe je prostovoljsko delo aktivno opravljala tudi doma v Belgiji. »Dvema sestricama, starima osem in deset let, ki sta izhajali socialno ogrožene družine, sem pomagala pri šolskih obveznostih. Njuni starši niso imeli veliko denarja, pa tudi izobražena nista bila dovolj, da bi lahko pomagala svojima deklicama pri domačih nalogah. To delo mi je bilo zelo všeč, ker sem jima lahko pomagala na igriv, a hkrati poučen način. Zanju sem na primer izdelala pobarvanko z matematičnimi vajami, delali smo tudi jogo, povezano s črkovanjem,« je obujala spomine prikupna Ibe, nato pa nadaljevala: »Starša nista znala govoriti nizozemsko. Moj izziv je bil, da jima predstavim poletne aktivnosti za otroka po znižani ceni. Dejavnosti sem jima opisala s piktogrami. Zame je bilo zelo pomembno, da najdem način neposredne komunikacije s staršema, čeprav nisem govorila njihovega maternega jezika. Na ta način nisem rabila deklet za prevajanje, saj sem želela staršema pokazati, da sem odprta oseba, ki se z veseljem pogovarja z njima. Njuna mama je naravnost zasijala, ko je videla, da sem se resnično potrudila in skušal neposredno komunicirati z njo.«