Gregor Hrovatin je že dolga leta sodelavec Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije – Sonček, pri katerem se je preizkusil v vlogah spremljevalca, vodje ustvarjalnih in športnih dejavnosti, služboval pa je tudi kot osebni asistent. »V vseh teh vlogah sem imel opravka z ljudmi, ki se težko oblačijo in jim je treba pri tem pomagati. To je bil vselej najbolj težaven del, saj smo morali včasih trije oblačiti enega. Ker je treba vsa oblačila navleči na človeka in jih potegniti čez komolce, boke ter kolena, ta oblačila tudi ne trajajo dolgo, saj se hitro obrabijo,« je Hrovatin nanizal razloge, zakaj se je odločil ustanoviti zagonsko podjetje, specializirano za izdelavo prilagojenih oblačil za ljudi, ki se težko ali pa se sami sploh ne morejo obleči.

Povezal se je s Stankom Vogrincem, za katerega bi lahko trdili, da izhaja iz stare šole krojaštva, saj izdeluje obleke in uniforme po meri. »Potreboval sem mojstra, ki je razumel, kakšen problem želim razrešiti, kaj pravzaprav hočem in je znal to nato po mojih željah narisati, izrezati ter zašiti. Ker ima gospod Vogrinec ogromno znanja in izkušenj, je lahko na podlagi težav, ki sem mu jih predstavil, poleg spremenjenih krojev prispeval tudi nekaj izvirnih tehničnih rešitev,« je prve korake ter izmenjavo mnenj in idej pojasnil sicer tudi redni kolumnist portala Za-misli, na katerem obravnava tematiko hendikepa in sociale.

Vse modele oblačil sta z Vogrincem tudi zaščitila pri Uradu za intelektualno lastnino, saj imajo, tako Hrovatin, kar nekaj posebnosti: »Modeli so narejeni za sedečo figuro, medtem ko so običajna oblačila izdelana za stoječo figuro. Tu so še različne tehnične rešitve, kot je zadrga ob strani, da lažje ležečemu ali sedečemu človeku nadeneš ali slečeš oblačila. Oblačila so narejena tako, da olajšajo delo tistemu, ki oblači in zmanjšajo ‘trpljenje’ tistega, ki ga oblačimo, saj je vse drugače ukrojeno. Tako je recimo pri srajci spredaj manj blaga, da se manj guba. Navadne srajce so za ljudi na vozičku običajno predolge, ta naša pa lepše pade in izgleda, kot se spodobi.«

Hrovatin je zagnal Podjetni center Drugače, v okviru katerega je na tržišče poslal šest ključnih kosov oblačil, ki so izdelana iz kakovostnih materialov (elastični se prehitro izrabijo), ustrezajo standardom in so tudi koži prijazni. Trenutno je sicer pri oblačilih na prvem mestu funkcionalnost in ne modni trendi, toda Hrovatin se zaveda, da bo moral v prihodnosti nasloviti tudi to vprašanje: »Sem se že povezal tudi z drugimi ljudmi, tako da bomo pri naslednji liniji tudi malo bolj modni, sploh pri ženski liniji oblačil, ki jo imamo tudi namen izdelati. Vem, da ti prvi kosi ne lovijo zadnjih modnih smernic in je to manjši minus za začetek, ampak to so osnovni kroji in jih lahko še nadgradimo.« 

Morda se šest kosov oblačil sliši bolj malo, toda gre, kot je povedal Štajerec, ki je na Univerzi v Ljubljani študiral dramaturgijo in pomoč z umetnostjo, za tiste kose, ki so se mu zdeli ključni za začetek: »Prva oblačila sem izdelal v sodelovanju s svojimi ‘manekeni’, ki prihajajo iz Varstveno-delovnega centra Sonček Maribor. Skozi čas sem namreč ugotovil, da marsikaj, kar je hendikepiranim na voljo, zanje sploh ni dobro. Mi mislimo, da imajo ONI problem, zato jim MI poiščemo rešitev. Ko pa jim to rešitev enkrat predstavimo, se izkaže, da bi oni to že na začetku vse skupaj drugače zastavili in speljali, če bi jih le vprašali.«

Tako so njegovi modeli Dani Roje, Ernest Blažič, Gabrijela Ferčec, Luka Prosnik in Petra Valenčnik preizkusili testna oblačila in podali prve povratne informacije. »Dobro se je obnesla srajca, sploh pri tistih, ki imajo krče v rokah. Dober odziv sem dobil tudi za hlače iz kuhane volne brez zadnjega dela, ki nadomeščajo koce in odeje, s katerimi se običajno uporabniki zavarujejo pred mrazom in so potem posledično zaviti kot bube,« je zadovoljno naštel Hrovatin, katerega cene oblačil se gibljejo med 39 (spodnjice za uporabnike račke) in 119 evri (dežni plašč iz softshella za uporabnike električnih vozičkov), kar se zdi na prvi pogled precej zasoljeno.

»S cenami je težava, ker oblačil ne šivamo v Bangladešu – potem bi jih lahko izdelali za precej nižjo ceno. Toda pri nas stane meter blaga nekje med pet in deset evrov, ura šivanja vsaj 15 evrov … Cene so nastavljene na minimum, dobiček je minimalen, pa še tega nameravamo vložiti v nadaljnji razvoj. Če greš h krojaču po obleko, te bo stala veliko več, kot če jo kupiš v nakupovalnem centru. Cenovno se trudimo biti nekje vmes, računam pa na to, da so oblačila kakovostna in trajna. Hkrati pa je eden izmed zadanih ciljev tudi, da ljudje, ki sodelujejo pri tem projektu, niso podplačani,« je za konec še poudaril Gregor Hrovatin in dodal, da z nakupom teh oblačil potrošniki podpirajo socialno podjetništvo.