Andreja Knific: »Ko nas je čez dober mesec dni obiskal Emil, smo bili že uigrana uporabniško-asistentska ekipa«

Andreja Knific je ena tistih osebnih asistentk, ki se lahko pohvali z več kot 20-letnim stažem na društvu YHD. Ko je videla oglas v časopisu Delo, se je nanj takoj odzvala in na njeno veliko presenečenje zelo hitro prejela klic. »Spomnim se manjše, kotne pisarne na Kotnikovi ulici … in koordinatorja Emila Bohinca. Ker se je mudilo, sem že naslednji dan obiskala svojo prvo uporabnico, mamo osemmesečnega dojenčka in leto starejšega bratca, ter čez nekaj dni začela z delom pri njej. Ko nas je čez dober mesec dni obiskal Emil, smo bili že uigrana uporabniško-asistentska ekipa,« je spomine na svoje prve korakov v vlogi osebne asistentke obujala Andreja Knific, ki z omenjeno družino do danes ohranja stike. Da je delo še nekoliko bolj specifično, kadar je uporabnica hkrati tudi v vlogi mame, priznava Andreja tudi sama: »Moja izkušnja je, da se mora asistent v letih odraščanja, ko je že sam odnos med mamo in otroki zahtevnejši, bolj napet in konflikten, nekako oddaljiti in se osvoboditi želje po pomoči pri vzgoji. Za odraščajočega otroka nenehna prisotnost asistentov v družinskih situacijah ni nekaj najlažjega. Ob vzgojnih intervencijah uporabnice sem se zadržala kakšnega vzgojenega podkrepljevanja ali kimanja, čeprav sem se z uporabnico kot mamo strinjala. In tudi nisem zagovarjala otroka, se postavljala na njegovo stran in si s tem nabirala točke, četudi sem včasih tako čutila. Če je želela, sva se z uporabnico o tem pogovorili, ko sva bili sami.«

V svoji dolgoletni karieri je mama dveh hčera zamenjala kar nekaj uporabnikov iz različnih razlogov (selitev, nadomeščanje, življenjske okoliščine itn.), pred približno desetimi leti pa se je morala soočiti tudi s smrtjo svojega uporabnika. »Njegova asistentka sem bila osem let. Po nekaj dnevih dopusta, so me napotili na razgovor k drugi uporabnici v Kranj, od koder tudi sama prihajam. Bila sem kot v neki boleči odsotnosti, a tudi povsem osredotočena na novo uporabnico in delo pri njej. Hiter prehod mi je res pomagal, saj je bilo vse drugače, hkrati pa sem še vedno čutila bolečino ob izgubi. Gorazda še danes pogrešam; še najmanj mi manjka zaradi skupnih doživetij, koncertov, glasbe, ki sva jo poslušala, a prav glasba mi je v prvem obdobju po njegovi smrti najbolj pomagala. Pearl Jam, Damir Urban, Nick Cave, Joy Division, Azra … Ekaterino Veliko sem sama največkrat poslušala potem, ko ga ni bilo več. S to skupino še danes navznoter, s spominom, najlaže zbiram nasmehe. Njegovega in nasmehe drugih, ki jih ni več tu,« je o grenki izkušnji iskreno spregovorila Andreja, ki svoj prosti čas najraje izrablja za kakšen vzpon na Šmarjetno goro ali Jakoba, branje, kolesarjenje, spanje, zelo rada pa si ogleda tudi dober film ali serijo.

In kot iz filma je bila tudi pustolovščina iz leta 2010, ko se je skupaj z uporabnikom in prijateljico podala v Zagreb na koncert skupine Metallica. »Po tridnevnem deževju nas na hipodromu pričaka malo privzdignjen lesen otok za hendikepirane. Prispeli smo precej prej, verjetno, da bi se izognili gneči. V pelerinah smo malo prezebali, čakali … Sama bi šla najraje domov, ker je bilo vse skupaj čedalje bolj razmočeno in vem, da bo treba z električnim vozičkom priti tudi nazaj z otoka. Toda uporabnik je proti in ostajamo. Koncert je dober, počakati moramo tudi dodatek, ker je preveč ljudi, da bi se prebijali med njimi. Uporabnik mi naroči, da se z vozičkom niti za trenutek ne smeva ustaviti, naj samo rinem voziček, da prehitimo čim več ljudi, ker bo blato vse bolj živo in globje. Po njegovih navodilih vpijem, da širim množico pred nami, ker se ne smemo ustaviti. Če se slučajno ustavimo, obtičimo v blatu … skupaj z Metallico. Ljudje se nam umikajo, pomagajo riniti voziček, ostajajo sezuti in brez čevljev, blato izpod koles frči po pelerinah, obrazih, očeh… Na parkirišču smo med prvimi. Na bencinski črpalki se dolgo ‘špricamo’ z vodo, da se sploh lahko pojavimo doma. Še mesece kasneje se uporabnik smeji, ko se med kakšnim bolj natančnim čiščenjem vozička pojavi majhen zasušen košček zagrebške trave in zemlje … ampak kot pravi pesem Metallice – Nothing Else Matters,« z nasmeškom in pozitivno zaključi svojo anekdoto Andreja.