»Po dolgih letih dela v financah sem se odločila, da se preizkusim kot osebna asistentka. Po ureditvi formalnosti na društvu YHD sem šla kar malo prestrašena na razgovor k uporabnici. Mislim, da je bil začetek februarja in s seboj sem odnesla šopek zvončkov – tega se z mojo  Andrejo velikokrat spomniva. Ne vem, ali je bil kriv ta šopek ali kemija, a z Andrejo sva se takoj ‘začutili’,« je začetek svoje asistentske kariere opisala 66-letna Alenka Škoda, ki ji je ob prihodu na društvo YHD manjkalo še pet let do upokojitve. Sedaj je že upokojena, a še vedno občasno dela pri zgoraj omenjeni uporabnici, čeprav vmes praktično skoraj desetletje ni živela v Sloveniji. »Trudila sem se, da tudi delo asistenta, tako kot vsa dela pred to zaposlitvijo, opravljam čim bolje. A kljub temu smo z Andrejo in njeno družino, starši in bratom, zelo zbližali ter celo spoprijateljili. Morda tudi zato, ker je bila zaposlitev preko javnih del omejena le na leto dni in se odnosa uporabnik – asistent nismo tako strogo držali. Po skoraj letu dni, nam je bilo slovo zelo težko. Jaz sem takrat odšla na Korčulo, a ob vsakem prihodu v Slovenijo, sem obiskala tudi Andrejo in sva tako poglabljali najino prijateljstvo. Ko sem se po skoraj desetih letih vrnila v Slovenijo in je Andreja občasno potrebovala ‘rezervnega’ asistenta, sem seveda brez razmišljanja vskočila na pomoč,« je pojasnila izjemno aktivna Alenka, sicer univerzitetna diplomirana ekonomistka/finančna menedžerka, ki enostavno ne pozna obstanka – če ne dela ali prostovolji, se namreč dodatno izobražuje oziroma »miga« na takšen ali drugačen način.

»Že polnih sedem let delam kot prostovoljka na telefonu za pomoč v duševni stiski. Kot podpredsednica Zveze slovenskih društev za telefonsko pomoč v duševni stiski aktivno sodelujem pri zbiranju donacijskih sredstev za financiranje delovanja. Že tretje leto sem ponosna članica pevskega zbora Retro, ki deluje več kot 45 let v okviru Kulturnega društva SCT. Tu sem se aktivirala pri izdelavi projekta za pridobitev evropskih sredstev. V potresno nevarni stolpnici, v kateri je moj dom, sem članica nadzornega odbora, ki se v zadnjem času, poleg rednih dejavnosti, trudi realizirati projekt utrditve. Pogosto priskočim na pomoč moji 90-letni mami, sinu, sestrama in prijateljicam – ravno te dni sva s prijateljico izpihali 300 kot sneg belih jajc, da bo za Veliko noč delala belokranjske pisanice, ki so vpisane med našo nesnovno kulturno dediščino. Ob vsem tem pa tudi redno obiskujem razna predavanja tudi na Univerzi za tretje življenjsko obdobje in telovadbe, ki jih skoraj brezplačno organizirajo Šola zdravja, Dnevni centri aktivnosti za starejše in Mestna občina Ljubljana,« je naštevala Alenka in v isti sapi dodala: »Res sem zelo aktivna, morda celo nemirna in zlepa ne priznam, da česa ni mogoče narediti. Rada priskočim na pomoč ljudem okoli sebe. Vse, kar daš drugim, vedno dobiš večkratno povrnjeno, osebnostno rasteš in se napolniš z energijo, ki ti da novo potrditev, da pravilno delaš – nov elan in tako v krog. Že v moji prvi službi je sodelavka govorila: ‘Če kaj rabiš, samo Alenki reci in bo vse uredila.’«

In Alenka res še dandanes vse uredi – če nič drugega, vsako leto zase in svoje prijatelje organizira jadranje po Jadranu. »Križarjenje z malo skromno barko po dalmatinskih otokih je zame najlepši način preživljanja dopusta. Povežem prijatelje in skupaj se odpravimo na pot do Splita. Sedem dni smo na barki, na kateri imamo vsak svojo posteljo in odlično hrano. Tam se odvijajo prijetna in včasih prav zares nepozabna druženja. Vsak dan pa smo v drugem kraju oziroma na drugem otoku, kjer si ogledamo razne znamenitosti in posebnosti otoških mestec; na ta način nadgradimo dopust z novimi doživetji. Seveda pa ne manjka kopanja v kristalno čistem morju malih uval, saj tam nikoli ni gneče,« je svojo pripoved zaključila Alenka Škoda, ki so jo v zadnjem času še posebno navdušili uspehi slovenskih smučarskih skakalk.