Bil je začetek oktobra, ko smo se skupaj z uporabniki in prostovoljci programa Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH) odpravili na izlet z vlakom v Divačo. Dan se je začel nekoliko avanturistično, saj nas je na železniški postaji pričakalo nedelujoče dvigalo in kolaps sistema, zaradi česar je bil že samo nakup kart pravi podvig, ki se je pošteno zavlekel. Še dobro, da je imel vlak zamudo, da smo imeli dovolj časa, da sproti razrešujemo sveže izzive, s katerimi smo se morali nepričakovano soočati. Za marsikoga bi bil to sicer razlog za slabo voljo, a to je pravzaprav po svoje tudi čar neodvisnega življenja – nikoli ne veš, kdaj, kje in kako te bo presenetilo. Mi pa smo raje ohranili mirno kri in dobro voljo. Potovanje je bilo še posebej pestro tudi zaradi prijazne sprevodnice, ki je prav tisti dan prvič nastopila službo. Lahko bi rekli, da je bila naša pisana YHD druščina njen prvi »zrelostni izpit«. Skupaj smo se učili, iskali rešitve in dokazali, da prijaznost ter pripravljenost pomagati pomenita več kot leta izkušenj.
V Divači smo preverjali dostopnost kraja ter si ogledali Muzej slovenskih filmskih igralcev. Ob tem smo izmenjali številne vtise, opažanja in tudi kakšno dobro idejo za prihodnje aktivnosti. Predvsem pa smo preživeli prijeten dan v dobri družbi, poln smeha, pogovorov in nepredvidenih dogodivščin, ki so poskrbele, da bo izlet ostal v lepem spominu. Pikico na i je dodala še slaba vremenska napoved, a se nanjo nismo preveč ozirali. V resnici nam je šlo vreme kar na roko, saj se je (kako priročno!) v Divači vlilo ravno, ko smo bili vsi na kosilu. Kot se je na koncu izkazalo, najboljši izleti niso tisti, kjer gre vse po načrtu, ampak tisti, kjer skupaj premagamo kakšno oviro in se ob tem še dobro nasmejimo. Divača (ali pa vsaj pot tja in nazaj) nam bo zagotovo ostala v spominu prav po tem.
Kako pa so izlet doživeli naši uporabniki in prostovoljci? Brabara Abram – osebna pomočnica na programu NŽH:
»Vedno se veselim dogodkov, ki nastajajo v okviru društva, ker je to možnost za druženje in za nova spoznanja. Tudi izlet v Divačo je bil zanimivo doživetje. Tisti četrtek je deževalo, kljub temu smo imeli pretežno suho nebo nad nami med ogledom mesta Divače in Muzeja slovenskih filmskih igralcev (MSFI). Vožnja z vlakom je bila še kar v redu, imeli smo sprevodnico novinko s katero smo se dobro ujeli, kljub nekaterim manjšim zapletom na začetku. Vlaki so vedno bolj prilagojeni posebnim potrebam potnikom, nov peron v Ljubljani sedaj ustreza višini rampe vlaka zato je vstop z vozom lažji. Divača je bila prijetno presenečenje, prostorna, dostopna za slepe in slabovidne ter ‘vozičkarje’. Obnova cest je izgledala dokaj sveža. Starejše zgradbe ob njej niso bile tako dobro dostopne.
Škrateljnova domačija, kjer domuje muzej, je bila brez dvigala. Nudili so pomično rampo, vendar ni zadostovala za vse. Tako si nekateri naši sopotniki niso mogli ogledati vsega programa. Podobno težko je bilo z vstopom v gostilno, kjer smo imeli postanek. Zaradi slabih pet centimetrov dvignjene terase je naš uporabnik ostal zunaj, ker ni bilo nikogar, da bi ga dvignil z vozom na podest. Razstava v Muzeju Slovenskih filmskih igralcev je bila zanimiva, čeprav slabo pregledna. Pogrešala sem več vsebine o nastanku filmskih vlog, igralcev v večini nisem dobro poznala. Najbolj sem si zapomnila življenjepis Ite Rine in arhitekturo stare domačije, ki je bila naravnost pravljična. Nekdanje gostišče furmanov je imelo tudi dvoje starih salam, ki so se sušile pod ‘turnom’ info točke in jih je muzej ‘podedoval’ skupaj z domačijo.«
Milena Gradišar – uporabnica:
»Hvala društvu YHD za povabilo in lep izlet. Vsi udeleženci so me sprejeli zelo lepo, čeprav me jih je le malo poznalo. Vožnja z vlakom je bila udobna in zanimiva. Ves čas je bil živ-žav, ker smo se pogovarjali, pripovedovali vice in se smejali. Ko smo prispeli v Divačo, smo si na poti do Muzeja slovenskih filmskih igralcev ogledali nekaj cest. Vse niso bile primerne za invalidske vozičke. Pred muzejem sta nas pričakali prijetni, mladi kustosinji, ki sta nam kvalitetno, strokovno in zanimivo prikazali vse; od maske, kostumov, snemalne knjige, skratka – kako nastaja film. Zanimiva je stara hiša, ki jo zaradi črne kuhinje krasi visok dimnik, lesen gank in kamnita streha. V tej hiši je bilo davnega časa gostišče, v zgornjem nadstropju pa prenočišče, pred njo pa star kamnit vodnjak. V starih časih je bil v muzejski stavbi hlev za konje, tam pa so spali tudi furmani. Zanimiva, pravzaprav enkratna, je kamnita ograja okoli muzejskih stavb, ki naredi okolje še bolj naravno – res čudovito! V poletnih mesecih so tam prireditve in koncerti, imajo pa tudi letni kino. Veseli me, da sem med obiskovalci spoznala ženo in hčerko mojega bratranca; kako je svet majhen! Ob prihodu na železniško postajo v Ljubljano smo si zaželeli, da se srečamo večkrat. Hvala vsem, predvsem pa obema organizatorkama Sonji in Barbari.«
Samir Elezovič – prostovoljec:
»Ponovno potovanje z vlakom v režiji prijateljic Sonje in Barbare, ki sta koordinatorki iz YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa nas je tokrat odpeljalo v Divačo. Po nekaj standardnih zapletih z dostopom smo se z ljubljanske železniške postaje odpeljali v novih dvonadstropnih vlakih. Ti so teoretično zelo udobni in lepo opremljeni, v praksi pa nas je nesigurna uslužbenka, za katero je bil to prvi dan v službi, zbasala v enosmerni hodnik. Pot v dobri družbi je vseeno minila hitro, če odmislim, da nista delala ne WC ne Wi-Fi. Na postaji v Divači smo uspešno preskočili vse ovire in se po krajšem sprehodu znašli v Muzeju slovenskih filmskih igralcev. Na zelo dobro vodenem ogledu sta me najbolj navdušili tehnika snemanja in filmska oprema, ki so jo včasih uporabljali. Po ogledu muzeja smo imeli nekaj časa tudi prosto za raziskovanje okolice. Po krajšem druženju z ‘lokalci’ in kosilu smo se polni vtisov odpravili domov.«
Branko Emeršič – uporabnik in prostovoljec:
»V petek, 9. oktobra, se je na železniški postaji zbrala družba iz našega društva, saj smo se podali na izlet v Divačo. Že nekaj časa prej smo se dogovorili, da bi morali oditi v Divačo pogledat Muzej slovenskih filmskih igralcev in slovenske filmske zgodovine. Še en razlog več za obisk muzeja je tudi Ita Rina, ki je bila v Divači rojena. Zakaj sem rekel, da je prav ona razlog za naš obisk? Ita Rina je bila prva slovenska igralka, ki je uspela v mednarodnih filmskih vodah. Čeprav igralko večina Slovencev pozna pod imenom Ita Rina, je njeno pravo ime, kar ve le malokdo, Italina Lida ‘Ida’ Kravanja.«
Miroslav Lipić – prostovoljec:
»Zelo sem vesel, da smo se dogovorili in odšli v Muzej slovenskih filmskih igralcev. Na pot sem se odpravil kot spremljevalec gospoda Bojana. Zanimivo je bilo vse pogledati in slišati, kar so mam povedali o filmih ter igralcih. Na vlaku je bilo zanimivo, kljub temu, da smo imeli malo smole s pokvarjenim dvigalom na železniški postaji ter zamudo vlaka. Takšnih izletov se vselim, zato upam, da bo društvo YHD organiziralo še kakšnega. Bilo je zelo poučno, kljub slabemu vremenu – proti koncu izleta nas je namreč malo poškropil dež. Hvala vsem za lepo druženje!«
Bojan Ban – uporabnik:
»Zahvali bi se koordinatorkama Barbari in Sonji za organizacijo izleta v Divačo. Pozabiti pa ne gre tudi vse ostale udeležence in mojega asistenta Miroslava, ki se je še posebej potrudil in prišel iz Trbovelj, da bi me spremljal na izletu. Izlet mi bo ostal v lepem spominu, bil je pozitivna sprememba vsakdanjika in tudi marsikaj novega sem izvedel. Bil sem zadovoljen in še enkrat hvala. Upam, da se kmalu spet vidimo!«
Besedilo: Sonja Korelc-Kotur
Foto: Samir Elezović in Sonja Korelc-Kotur
