Med vsemi pripomočki in prilagoditvami mi neodvisno življenje najbolj omogoča voziček. Zato bom ob evropskem dnevu neodvisnega življenja, ki ga obeležujemo na današnji dan in je letos posvečen mobilnosti, zapisal nekaj misli o tem vozilu oziroma pripomočku, ki je zgodovinsko najbolj obtežen z napačnimi predstavami in strahovi.

Uporabljam dva vozička: v stanovanju in pisarni voziček na ročni pogon, zunaj e-voziček. Le-temu kdaj v šali rečem Tesla, saj je kot mali avto, ki se polni na elektriko in z enim polnjenjem prevozi dobrih 15 kilometrov. To je več kot dovolj, da mi v službo ni treba z avtobusom. Da lahko protestiram z drugimi, tudi če protestna množica vzame pot pod noge in postane protestna povorka. Vsako poletje se vsaj enkrat sprehodim po čudoviti pokrajini Istre, ko po Porečanki (Parenzani) uberem pot iz Izole v Portorož. Seveda je v lepem vremenu povsod lepše, a določene poti opravim tudi v dežju; s pelerino ali dežnikom in pokrivalom čez noge.

Vem, da smo si ljudje različni med seboj, tako po fizičnih in drugih sposobnostih, kot tudi po dojemanju sebe in sveta okoli nas. Zase lahko zapišem, da hoje od kavča do stranišča ali od delovne mize do tiskalnika ne pogrešam več. V tem pogledu se mi zdi hoja precenjena. Pogrešam le hojo kot sprehod, a je pač tako, da se zdaj sprehajam na vozičku, rekreiram pa se s plavanjem, telovadbo na blazini in drugimi aktivnostmi. Treba je pač poiskati nadomestno aktivnost ter se nekoliko drugače organizirati.

Veseli me, da je vsako leto osebam na vozičku dostopnih več krajev, pa tudi javnih prevoznih sredstev, me pa še vedno vznejevolji, če dostopnost kje šepa. Takrat ne preklinjam svoje diagnoze, saj se v svoji koži in svojem sedežu počutim dobro. Bentim kvečjemu nad ovirami, ker pa bentenje samemu sebi ni še nikoli ničesar spremenilo, ob tem napišem še dopis na pristojni organ.

Kljub oviram v okolju je moja mobilnost z vozičkom neizmerno večja, kot bi bila brez njega. Zato vedno znova osupnem, ko ga v medijih prikažejo kot nekaj tragičnega, usodnega. Rečejo na primer, da je nekdo že od rojstva priklenjen na voziček. Ali pa, da je nekdo od nesreče prikovan na voziček. Kako, prosim? Kot da ljudje vozička ne uporabljamo po svoji volji.

Morda izgleda, kot da pišem odo vozičku, a res cenim, koliko mobilnosti pridobim z njim. Še posebej, če se spomnim na številne ljudi, na primer starejše, ki se vozička ali skuterja otepajo na vse pretege, češ, “voziček je za invalide”.

Žal je tako, da večina ljudi še vedno predalčka ljudi v kategoriji invalidov in zdravih. Obe kategoriji imata določene nalepke. Invalidi so ubogi, nemočni, rabijo skrb, ne znajo se odločati sami zase. Zato si seveda nihče od zdravih ne želi biti invalid. Biti invalid je zgodovinsko zelo obtežena identiteta, prav tako pa tudi voziček, pripomoček, ki ga najbolj povezujemo s to identiteto. Veliko starejših, ki imajo hendikep zgolj zato, ker so stari, ne pa zato, ker bi bili invalidi, se rajši omeji na svoje stanovanje. Nato rajši cele dneve ždijo pred oknom ali televizijo, kot pa da bi šli ven na vozičku ali skuterju. Škoda se mi zdi, da kdorkoli ne živi bolj polno, kot bi lahko.

Da ne utrjujem stereotipov in zakoreninjenih predstav, ki so povezane z invalidnostjo in ki invalide ločujejo od drugih ljudi, škodijo pa obojim, ne uporabljam invalidske terminologije. Bližje mi je koncept hendikepa, ki je bolj družbeno inkluziven. Verjamem, da bodo nekoč vsi videli drug drugega brez nalepke invalid in brez vseh stereotipov, ki jih nosi ta identiteta. Obstajali bodo le še ljudje z različnimi hendikepi, z večjimi in manjšimi fizičnimi, senzornimi in intelektualnimi sposobnostmi. Takrat bo tudi bolj zrel čas za to, da bodo vsi rekli »Trikrat hura za voziček!« in ga uporabili takrat, ko jim bo prišel prav.

Domen Retelj

**
5. maj je za dan neodvisnega življenja razglasila Evropska mreža za neodvisno življenje (ENIL) pred osmimi leti, ko je praznovala 25-letnico svojega obstoja. Letos je Evropski dan neodvisnega življenja posvečen ideji gibanja ali mobilnosti. Tema je letos še toliko bolj aktualna zato, ker je EU razglasila leto 2021 za evropsko leto železnic in ker ENIL sodeluje v triletnem evropskem projektu TRIPS, katerega glavni cilj je v sedmih evropskih mestih omogočiti inkluzivni dostop do transporta za vse osebe z gibalnimi hendikepi.