V kratkem bomo praznovali največji krščanski praznik – veliko noč. To je čas, ki ga mnogi povezujejo z barvanjem pirhov, pripravo šunke in peko potice, hkrati pa nosi tudi globoko simboliko. Velika noč nas opominja, da je življenje več kot le naše bivanje na tem svetu; da je smrt le prehod, ne konec. Vstajenje Jezusa Kristusa predstavlja upanje in vero v večno življenje.

Čeprav so to globoke in zahtevne filozofske teme, se praznik v vsakdanjem življenju kaže tudi v preprostih, toplih trenutkih. Na velikonočno nedeljo se družine zberejo ob tradicionalnem »žegnu« – mizi, obloženi s šunko, jajci, potico in hrenom. Vzdušje je svečano, hkrati pa prežeto z občutkom hvaležnosti, veselja in povezanosti.

Velikonočna nedelja je predvsem družinski praznik, ki ga preživimo v krogu najbližjih. Na velikonočni ponedeljek pa se običajno odpravimo na obiske, kjer oživijo tudi stare igre in običaji. Med njimi je najbolj znano trkanje pirhov, ki vedno znova prinese veliko smeha in tekmovalnega duha.

Posebno mesto med velikonočnimi običaji imajo pirhi. Med najlepšimi so zagotovo tradicionalne belokranjske pisanice, ki veljajo za pravi simbol slovenske kulturne dediščine. Značilne so po svoji črni, rdeči in beli barvi ter natančnih geometrijskih vzorcih. Njihova izdelava zahteva veliko spretnosti in potrpežljivosti, zato so še posebej cenjene.

V Beli krajini, od koder prihajam, ima poklanjanje pirhov dolgo tradicijo. Po starem izročilu so si fantje in dekleta med plesom kola izmenjevali pisanice ter si z njimi izkazovali naklonjenost. Na jajca so pogosto zapisali tudi ime ljubljene osebe, kar je bil v času, ko so prevladovale dogovorjene poroke, eden redkih načinov javnega izražanja ljubezni.

Seveda ima vsaka pokrajina svoj način barvanja in krašenja pirhov. Ker so belokranjske pisanice zelo zahtevne za izdelavo, sama pirhe pogosto barvam na bolj preprost način – s čebulnimi olupki in odtisi spomladanskih trav. Tudi ta pristop ima svoj čar in ohranja moj stik z naravo.

Velika noč mi osebno pomeni veselje in hvaležnost za življenja, ki so mi ga bogovi vdahnil ob mojem rojstvu. Kot nekdo, ki je odraščal v krščanski tradiciji, v tem prazniku prepoznavam tako njegovo duhovno kot tudi družinsko vrednost. Danes ga z veseljem še vedno praznujem s svojimi najbližjimi.

Lidija Maričič