Neodvisno življenje
Neodvisno življenje je pravica in možnost za hendikepiranega, da živi tako kot kdorkoli drug – se odloča o vseh stvareh v svojem življenju, prevzema odgovornost za svoje odločitve, govori v lastnem imenu, izbere kje in s kom bo živel, ima možnost izbire podpore in pomoči ter možnost vključevanja v vse življenjske dejavnosti (izobraževanje, zaposlitev, kulturo, politiko, šport, prostočasne aktivnosti, družinsko življenje). Pravica hendikepiranega je, da zavrne vse ponujeno, kar so drugi v dobri veri zanj pripravili in si utre svojo pot. Neodvisno življenje je pravica in možnost vztrajanja na izbrani poti, je svoboda sprejemanja zmotnih odločitev in priložnost za učenje iz lastnih napak. Hendikepirani potrebuje za neodvisno življenje in razvoj svojih potencialov dostopno okolje, tehnične pripomočke, dostopnost storitev (osebna asistenca) ter družbeno atmosfero, ki sprejema različnosti in v tem vidi priložnosti, pestrosti ter potenciale, ki družbo bogatijo.
Kaj je osebna asistenca
Osebna asistenca je prvi in najpomembnejši »pripomoček« neodvisnega življenja, ki hendikepiranemu omogoči svobodo in izhod iz položaja oskrbovanca. Osebna asistenca je nudenje pomoči uporabniku pri opravljanju aktivnosti, ki jih sam zaradi svojega hendikepa ne more opravljati, a jih vsakodnevno potrebuje doma in zunaj doma. Osebna asistenca je profesionalna storitev, ki vključuje pomoč pri osebni negi, komunikaciji in prenosu informacij iz okolja, gospodinjskih opravilih, na delovnem mestu, v izobraževalnem procesu ali prostočasnih aktivnostih. Storitve osebne asistence zajemajo tudi drugo osebno pomoč (spremstvo, aspiracija, kateterizacija, premikanje položaja telesa itd.) ter 24-urno prisotnost v primeru življenjske ogroženosti uporabnika.
S klikom na plus se vam prikaže tehnični opis fotografije.
V primeru najtežjih hendikepov osebna asistenca pomeni tudi obvezno prisotnost pri uporabniku. Katera od storitev se bo izvajala pri posameznem uporabniku pa je nadalje odvisno od potreb in želja posameznika. Osebna asistenca omogoča uporabniku, da s svojimi družinskimi člani, ki mu sicer že pomagajo, vzpostavi bolj enakopravne odnose, jih razbremeni, se osamosvoji ter prevzame svoj del opravil v gospodinjstvu in znotraj družine. Z osebno asistenco lahko uporabnik živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo.
Osebna asistenca se VSELEJ izvaja v prisotnosti uporabnika in po njegovih navodilih, kar določa tudi 14. člen ZOA. To je dejansko najpomembnejše pravilo osebne asistence. Osebna asistenca se izvaja na domu uporabnika, na mestih, kjer opravlja svoje obveznosti (v trgovini, na banki itd.), na delovnem mestu (službena potovanja), v izobraževalnih ustanovah (praksa, študijske izmenjave), na mestih, kjer potekajo njegove prostočasne aktivnosti (vrt, muzej, gledališče, na dopustu).
V primeru, da hendikepirani ni zmožen sam posredovati navodil asistentu, to naredi njegov zakoniti zastopnik ali zastopnica. Osebni asistent se zaveže, da bo spoštoval principe neodvisnega življenja, kar pomeni, da ni skrbnik ali zagovornik hendikepiranega. Slednji si sama izbere ustreznega osebnega asistenta in ga tudi sam usposobi za opravljanje dela. Pri izvajanju osebne asistence mora uporabnik ali uporabnica imeti nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje.
Samo z upoštevanjem teh pravil je mogoče organizirati osebno asistenco na način, ki zagotavlja uporabniku ali uporabnici teh storitev kar največjo avtonomijo odločanja in omogoča možnost izbire – predvsem kdo, kje, kako in kdaj mu/ji bo pomagal. Preprosto povedano: »osebna asistenca« pomeni, da je uporabnik neformalni delodajalec.
Osebna asistenca hendikepiranemu omogoča svobodo in izhod iz položaja oskrbovanca. Je predpogoj, da se hendikepirani samodeterminira (sam se lahko odloča o tem, kje in kako bo živel, kaj bo v življenju počel in katere vloge bo v življenju imel, ali bo živel po lastnih predstavah in izkoristil vse svoje potenciale) in živi neodvisno življenje. Osebna asistenca je v prvi vrsti namenjena aktivnemu vključevanju uporabnika v skupnost in njegovemu sodelovanju ter prispevanju skupnosti preko izobraževanja, zaposlovanja, dela in političnega udejstvovanja.
Osebna asistenca je namenjena predvsem temu, da z njo uporabnik pridobi neodvisnost znotraj družine. Družinski člani so v veliki meri tisti, ki hendikepiranemu največ pomagajo in od katerih je mnogokrat tudi odvisen. To privede do najrazličnejših problemov v njihovih odnosih, hendikepirani pa ne more prevzeti enakovredne in pogosto tudi ne enakopravne vloge v družini ter pri razdelitvi dela v gospodinjstvu. Uporabniki po vsem svetu poudarjajo, da jim osebna asistenca daje bistveno več dostojanstva in svobode, kot bi ju imeli, če bi bili odvisni samo od pomoči staršev, partnerja/partnerke in drugih sorodnikov; prav tako omogoča spreminjanje položaja hendikepiranega v družbi – iz položaja pasivnega prejemnika pomoči v aktivnega oblikovalca lastnega življenja.
Posameznik ni upravičen do storitve osebne asistence zaradi »telesne okvare« ali bolezni, temveč zaradi dejstva, da ima zaradi svojega hendikepa v primerjavi s sodržavljani neenake možnosti. Storitev in pravice, ki jih zagotavlja država skozi Zakon o osebni asistenci, morajo biti sredstvo za izenačevanje možnosti.
Storitve, ki niso osebna asistenca
Vsaka pomoč hendikepiranemu ni osebna asistenca. Med osebno asistenco in drugimi storitvami, kot so družinski pomočnik, pomoč družini za dom, pomoč na domu, socialni servis itn., je pomembna konceptualna razlika. Storitve, ki temeljijo na skrbi (oskrba, nega) se navezujejo na nekoga, ki ne more poskrbeti zase. Pri tem oskrbovanec nima vpliva na storitve, ki se izvajajo zanj. Skrbnik odloča o tem, kaj in na kakšen način je potrebno nekaj narediti ter kaj oskrbovanec potrebuje. Kadar uporabnik nima izbire glede tega, kdo mu bo nudil pomoč oziroma kdo bo njegov asistent, to ni osebna asistenca.
Osebni asistenti nikakor niso pokroviteljski in uporabnika ne obravnavajo z usmiljenjem ali kot bolnika. Osebni asistent NI odgovoren za odločitve uporabnika, jih pa spoštuje. Ne prevzema odgovornosti za posledice uporabnikovih odločitev in dejanj. Masaža in fizioterapija nista storitvi osebne asistence, prav tako ne, če uporabnik od asistenta pričakuje, da bo ta opravljal večja vzdrževanja dela (beljenje stanovanja, polaganje ploščic, delo na kmetiji itn.). Osebna asistenca ni opravljanje gospodinjskih del za celo družino in ni družabništvo.
