O DRUŠTVU
YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa je nastalo kot uresničitev vizije o neodvisnem življenju hendikepiranih.
Že od vsega začetka smo bili razvojno naravnani, saj razvijamo teorijo, ki spreminja prakso, promoviramo kulturo hendikepa, s katero osveščamo širšo javnost in spreminjamo pogled ter zavedanje samih hendikepiranih o svojem lastnem položaju. Rušimo predsodke in stereotipe, povezane s tradicionalnem dojemanjem invalidov, ki izhajajo iz medicinskega modela. Zavzemamo se za enake možnosti hendikepiranih in spreminjanje položaja hendikepiranih oseb (sočasno s tem pa tudi ostalih marginalnih skupin, saj je emancipacija lahko le univerzalna), za promocijo kulture hendikepiranih ter ostalih marginalnih skupin. Na vseh področjih družbenega življenja se borimo proti diskriminaciji, predsodkom in stereotipom. Pri izvajanju naših programov so na vsebinski ravni pomembni kriteriji socialna nota, marginalna tematika, družboslovni in humanistični poudarki, razdelava hendikepa ter senzibilnost za nianse in podtone družbenih dogajanj.
Zavzemamo se za neodvisno življenje, kar pomeni imeti možnost odločanja o lastnem načinu življenja, biti aktiven in enakopraven posameznik na vseh področjih družbenega življenja. Izhajajoč iz lastnih izkušenj smo oblikovali pravila in dobre prakse, katerih namen je izboljšanje in dvig kakovosti storitev ter zagotavljanje pravic in enakih možnosti uporabnikov, zaposlenih osebnih asistentov ter asistentk. Velik poudarek namenjamo izobraževanju, osveščanju in informiranju. Prizadevamo si za najvišjo kakovost nudenih storitev, pri čemer smo zavezani uporabniški perspektivi. To ne pomeni le individualizacije storitev, ampak postavljanje uporabnika v center pozornosti kot merilo vsega. Uporabnik je tisti, ki ima pregled nad storitvijo, hkrati pa obveznost in dolžnost, da zna z njo upravljati.
Namen društva
Začetki YHD-ja
Tudi v Sloveniji je gibanje za neodvisno življenje izhajalo iz potreb mladih hendikepiranih študentov, ki so bili že v otroštvu prisiljeni bivati in se šolati v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku (zdaj CIRIUS Kamnik). Ob zaključku srednje šole so se Emil Bohinc, Elena Pečarič in Klaudija Poropat morali soočiti s tem, da življenje zunaj inštitucije za osebo, ki potrebuje stalno fizično pomoč, ni mogoče. Takrat ni bilo na voljo ne struktur ne storitev in ne organizacij, ki bi to omogočale ali podpirale. Še več, prav invalidska društva, ki so se razglašala za edine zagovornike pravic invalidov in izvajalce programov, so bila tista, ki so jim najbolj nasprotovala ter jih onemogočala. Zavzemali so se za enakost med drugačnimi in spoštovanje različnosti. Zavedali so se, da izključevanje drugačnosti, pa naj si bo ta na podlagi vere, narodne pripadnosti, spola ali spolne usmerjenosti, hendikepa ali katerekoli druge okoliščine, temelji na istih načelih, podobnih praksah in skupni želji po nadvladi ter oblasti. Sanjali so, da bi bile človekove pravice življenjsko vodilo, po katerem bi se uveljavil pravni red. Vladavina prava bi omogočala pravičnost, enakopravnost, enake možnosti in solidarnost, negovala pa bi se socialna narava družbene ureditve. Z velikim upanjem in navdušenjem so skušali iz lastne pozicije in izkušenj sooblikovati kreativne predloge za sistemske spremembe, ki bi imele splošno veljavo.
S klikom na plus se vam prikaže tehnični opis fotografije.
Hoteli so živeti vsakdanje življenje
Pomembno vlogo pri oblikovanju teh idej je imel psiholog dr. Dušan Rutar, ki je s svojimi predavanji v zavodu vplival na preobrat v razumevanju njihovega lastnega položaja v družbenem polju neenakih možnosti in nepravičnosti. Iz upora in vztrajnosti v iskanju odgovorov se je porodilo neformalno gibanje, ki so ga poimenovali Youth handicapped deprivileged (mladi, hendikepirani, depriviligirani, op. a., v nadaljevanju: YHD). Oblikovala so se spoznanja o lastni odgovornosti za spreminjanje vzpostavljenih razmer in ustvarjanje drugačnih pogojev za svoje življenje.
Kljub slabi izkušnji, da so bili nameščeni v institucijo, so si želeli študirati in živeti vsakdanje življenje, kot so ga živeli njihovi vrstniki. Začeli so se zavzemati za ideje, ki so jih šele kasneje poimenovali ideje neodvisnega življenja. Gibanje za neodvisno življenje v Sloveniji ni nastalo iz vnaprejšnjega poznavanja zamisli in modelov iz tujine, temveč kot rezultat neposrednih življenjskih izkušenj in novih potreb hendikepiranih, ki so zapustili institucijo ter začeli živeti v običajnem okolju. Šele kasneje so ugotovili, da so si hendikepirani študenti v tujini prizadevali za enake pravice in imeli enako miselnost.
Njihove želje so bile precej skromne in preproste: hoteli so končno zaužiti malo vsakdanje običajnosti. Početi so hoteli prav tiste najbolj banalne stvari, okusiti vse drobne radosti življenja, za katere jih je dolgoletno življenje v zavodu prikrajšalo.
S klikom na plus se vam prikaže tehnični opis fotografije.
YHD – izvor imena
YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa je bilo ustanovljeno leta 1996, ko je deset somišljenikov formaliziralo svoje gibanje (iz upora, vztrajnosti in v iskanju odgovorov, so se najprej združevali v neformalnem gibanju, ki so ga poimenovali Youth Handicapped Deprivileged, torej mladi, hendikepirani, depriviligirani – YHD), predvsem zaradi zagotavljanja potrebnih finančnih sredstev. Tako so skozi različne projekte, programe, sodelovanja na različnih kongresih, okroglih mizah, javnih debatah, z mednarodnim povezovanjem ter informiranjem javnosti, strokovnjakov in odločevalcev ves čas delali v smeri zagotavljanja neodvisnega življenja za vse. Prizadevali so si za priznanje osebne asistence kot ključnega elementa za zagotavljanje neodvisnega življenja. Njihov glavni cilj je bil, da Slovenija sprejme Zakon osebni asistenci, v katerem bo le-ta prepoznana kot človekova pravica in zagotovljena vsem hendikepiranim, ki jo potrebujejo oziroma želijo.
Predstavniki YHD so organizirali številne protestne shode in javne akcije, kjer so skupaj s podporniki društva zahtevali, naj država uredi osebno asistenco in z njo sistemsko pravico do neodvisnega življenja. Na podlagi dolgoletnih izkušenj z izvajanjem in koriščenjem programov osebne asistence so na YHD oblikovali tudi prvi predlog Zakona o osebni asistenci. V letu 2012 so kot prvo društvo v Sloveniji na podlagi instituta ljudske iniciative zbrali več kot 7000 podpisov volivk in volivcev ter predlog zakona na podlagi tega vložili v obravnavo v Državni zbor. V tej zakonodajni pobudi niso bili uspešni, saj je večina poslank in poslancev njihov predlog zavrnila že na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide – predvsem zaradi odkritega nasprotovanja drugih invalidskih organizacij.
Novembra 2016 je na pobudo Društva YHD stranka NSi, takrat opozicijska stranka, vložila Državnemu zboru v obravnavo usklajeni predlog Zakona o osebni asistenci (ZOA). Zakon o osebni asistenci e bil sprejet februarja 2017, izvajati pa se je začel januarja 2019.
Z Zakonom o osebni asistenci so težje hendikepirani v Sloveniji dobili zakonsko pravico do storitve osebne asistence in s tem tudi možnost neodvisnega življenja. Osebna asistenca je postala dostopna vsem hendikepiranim v starosti od 18 do 65 let, ki potrebujejo več kot 30 ur pomoči na teden. To je bil za Slovenijo velik dosežek in rezultat 30-letnega delovanja Društva YHD. Zakon o osebni asistenci je namreč tudi predpogoj za deinstitucionalizacijo in konec obdobja, ko se je hendikepirane zaradi pomanjkanja »primerne oskrbe« nameščalo v institucije, ki so bile njihov »dom« skorajda od rojstva do smrti.
Društvo YHD je že od samega začetka razvojno naravnano, saj razvija teorijo, ki spreminja prakso, promovira kulturo hendikepa, s katero osvešča širšo javnost in spreminja pogled ter zavedanje samih hendikepiranih o svojem lastnem položaju. Teorija hendikepa, ki jo je razvijal dr. Rutar, in odpor do medicinskega modela, sta bili in ostali osnovno vodilo pri oblikovanju vseh nadaljnjih projektov in akcij. Medicinski model namreč obravnava hendikep kot bolezen, nesposobnost, pomanjkljivost ali napako, ki jo je potrebno diagnosticirati, da bi jo lahko rehabilitirali. Hendikepirane ljudi deli po diagnozah in jim nalepi določeno stopnjo nesposobnosti. Medicinski model predvideva, da so hendikepirani največkrat nezmožni odločati sami o sebi, zato potrebujejo skrb. Hendikepiranega se izpostavi kot problem, medtem ko se družba ne čuti odgovorne za odstranitev ovir (v okolju in družbi) in spremembe, ki bi takšnim posameznikom lahko olajšale življenje. Hendikepiran posameznik je prepuščen strokovnjakom (medicinskim, pedagoškim itd.), ki običajno nimajo podobne lastne izkušnje, a vseeno v njegovem imenu odločajo o pomembnih stvareh v njegovem življenju in zanj skrbijo.
Socialni model, ki ga društvo YHD skuša udejanjati v praksi, pa na drugi strani govori o tem, da je potrebno narediti premik od osredotočanja na posameznikove telesne ovire k načinom, kako fizično in socialno okolje omejuje določene skupine ali kategorije ljudi. Največje omejitve hendikepiranim namreč postavlja okolje, ki je grajeno in organizirano po meri nehendikepiranih posameznikov. Zaradi strahu, ignorance in predsodkov drugih ter njihovega neprimernega odziva in vedenja ter grajenih ovir v okolju je njihovo življenje bistveno težje, kot bi lahko bilo. Za razliko od medicinskega modela, ki poskuša spreminjati (normalizirati) osebo, je potrebno delovati v smeri ozaveščanja in zmanjševanja predsodkov v družbi, v smeri odpravljanja grajenih in komunikacijskih oviro ter v smeri zagotavljanja osebne asistence.
Da v Društvu YHD hendikep dojemamo precej širše, je pojasnil tudi eden izmed soustanoviteljev društva in začetnikov neodvisnega življenja pri nas, Emil Bohinc:
»Hendikep razumemo kot teoretski koncept. Lastnosti niso vzrok, na osnovi katerega ljudi s temi lastnostmi opredelimo kot hendikepirane. Hendikep je simbolni in družbeni položaj ljudi; v določeni družbeni konstelaciji medsebojnih odnosov se univerzalna kategorija, kakršna je hendikep, vedno utelesi z nekom, ki je zaradi tega drugače drugačen. Torej je zgodovinsko pogojena in odvisna od posameznih in bolj ali manj naključnih okoliščin. Zavest, da je hendikep predvsem simbolni status, nam omogoči postaviti pod vprašaj lastno pozicijo, kar razkrije stara razmerja moči in razmerja podrejenosti – nadrejenosti. S tem je vzpostavljen temelj, na katerem se lahko borimo za svoje pravice, predvsem za pravico do drugačnosti.«
