Zadnji tedni v aprilu so bili v znamenju praznikov. Praznovali smo krščanski praznik (veliko noč) in delavski praznik (1. maj). Cerkvenega praznika ne praznujejo le kristjani, temveč tudi vsi ljubitelji dobre hrane, saj je v tem času na mizi povsod obilo šunke, hrena in jajčk ter potice. Na društvu YHD smo poskusili dati velikonočnim praznikom vsaj kanček duhovne note, zato smo se odločili v goste povabiti strokovnjakinjo za belokranjsko narodno izročilo gospo Tončko Jankovič. Belokranjske pisanice so ambasador Bele krajine, vsega lepega, po čemer slovi ta kos Slovenije: po zlatih belokranjskih srcih in narodnih običajih. Prav posebej slovi po prazničnem ponedeljku, ko so včasih ljudje plesali kolo in se obdarovali s pisanicami. Otroci pa so trkali jajca in se tako zabavali. V starih časih ni bilo dovoljeno javno izkazovanje ljubezni, zato so si dekleta in fantje izmenjevali pobarvana jajčka, na katerih so bili napisi, ki so izražali naklonjenost. Plesali so zelo znano kolo o Lepi Anki. Gospa Tončka je doživeto pripovedovala o veliki noči. Nato nas je podučila, da to niso navadna pobarvana jajčka, ampak darilca, ki jih podarjamo za veliko noč. Po predavanju smo začeli izdelovati pisanice. Za izdelovanje pisanic potrebujemo pisač (leseno držalo s kovinsko kapico, s katero rišemo vzorce), čebelji vosek, izpihano jajce, rdeči krep papir in črno tekstilno barvo.

Najprej smo z voskom narisali vzorce z belo barvo, nato smo jajčka potopili v rdečo barvo iz krep papirja. Ko se je barva posušila, smo narisali vzorce z rdečo barvo, nato smo jajčka potopili v črno, da se je stopil vosek, s katerim smo okrasili pisanice. Obenem je segreta vrela črna barva v črno odela vse, kar ni bilo označeno s pisačem. Posušena jajčka smo obrisali z mastno krpo, da so se lepo svetila. Okrasili smo jih še z rdečim cofkom in pisanice so bile pripravljene za veliko noč. Postopek se zdi strašno zapleten, vendar je pod Tončkinim vodstvom vsak izdelal prelepo pisanico. Ker je delavnica potekala tik pred velikim četrtkom (15. aprila), smo pisanicam dodali malo šunke in hrena, mama je spekla še potičko in praznovanje velike noči se je lahko začelo.

Kmalu za velikonočnimi prazniki pa je sledilo 1. maj, praznik dela, z veliko budnicami in prvomajskimi kresovi. Zbrali smo se okoli žarov, pekli prvomajske čevapčiče in tako odprli pomladno druženje na prostem ob pivu in mesu na žaru. Nekateri so oba praznika združili in z nekaj dopusta 14 dni uživali; veselo smo lenarili, prelepo sonce pa nas je zvabilo na prosto, da smo se po dobri hrani razgibali in naredili kaj tudi za svoje zdravje.

Sestavila Lidija Maričič, zapisal in uredil Grega Fajdiga