od

Trikrat hura za voziček!

 

Svoje življenje si težko predstavljam neodvisno brez vozička. Med nešteto stvarmi, ki jih ljudje uporabljamo, pa prav voziček spada med najbolj zgodovinsko obtežene z negativnimi predstavami in strahovi. Ker se mu s tem dela krivica, si zasluži, da ob evropskem dnevu neodvisnega življenja, ki ga obeležujemo na današnji dan in je letos posvečen mobilnosti, zapišem nekaj misli o tem super pripomočku.

Uporabljam dva vozička: v stanovanju in pisarni voziček na ročni pogon, zunaj pa e-voziček. Le-temu kdaj v šali rečem Tesla, saj je kot mali avto, ki se polni na elektriko in z enim polnjenjem prevozi med 15 in 20 kilometrov. To je več kot dovolj, da mi v službo ni treba z avtobusom. Da lahko, na primer, protestiram z drugimi, tudi če protestna množica vzame pot pod noge in postane protestna povorka. Vsako poletje se vsaj enkrat sprehodim po čudoviti Istri, ko po Porečanki (Parenzani) uberem pot iz Izole v Portorož. Seveda je v lepem vremenu povsod lepše, a določene poti opravim tudi v dežju; s pelerino ali dežnikom in pokrivalom čez noge.

Ljudje smo različni tako po fizičnih in drugih sposobnostih, kot tudi po dojemanju sveta in sebe v njem. Zase lahko zapišem, da hoje od kavča do stranišča ali od delovne mize do tiskalnika ne pogrešam več. V tem pogledu se mi zdi hoja precenjena. Pogrešam le hojo kot sprehod, a je pač tako, da se zdaj sprehajam na vozičku, rekreiram pa se s plavanjem, telovadbo na blazini in drugimi aktivnostmi. Treba je pač poiskati nadomestno aktivnost ter se drugače organizirati.

Veseli me, da je vsako leto osebam na vozičku dostopnih več krajev in javnih prevoznih sredstev, me pa še vedno vznejevolji, če kje dostopnost šepa. Takrat ne preklinjam svoje diagnoze, saj se v svoji koži in svojem sedežu zaenkrat dobro počutim. Bentim kvečjemu nad ovirami. Ker bentenje ni še ničesar spremenilo, ob tem napišem še vljuden dopis na pristojni organ.

Kljub oviram v okolju je moja mobilnost z vozičkom neizmerno večja, kot bi bila brez njega. Zato vedno znova osupnem, ko ga v medijih prikažejo kot nekaj tragičnega, usodnega. Rečejo na primer, da je nekdo že od rojstva priklenjen na voziček. Ali pa, da je nekdo od nesreče prikovan na voziček. Kako, prosim? Kot da ljudje vozička ne bi uporabljali po svoji volji.

To besedilo se morda bere kot oda vozičku, a res cenim, koliko mobilnosti mi omogoča. Še posebej, če se spomnim na številne ljudi, na primer na nekatere stare, ki se vozička ali skuterja otepajo na vse pretege. Rajši cele dneve ždijo ob oknu ali pred televizijo, češ, saj so samo stari, voziček je pa za one druge, invalide. To je tista skupina ljudi, ki je večinoma priklenjena na voziček, ob tem pa so tudi ubogi, nemočni, se ne znajo povsem odločati o sebi in rabijo skrb.

Izvorna težava ni v tem, da je ljudi strah, da bi jih drugi imeli za invalide. Problematična je že kategorija invalid, ki je po mojem mnenju nepotrebna pri predalčkanju ljudi. Vsi imamo različne hendikepe, nekateri so večji, drugi so manjši, a samo zaradi njih nihče ni kot oseba nezmožen ali nesposoben. S prilagoditvami tako ali tako večina hendikepov postane praktično nepomembnih, na primer nezmožnost hoje ob uporabi vozička.

Verjamem, da nekoč nihče ne bo nikogar imel za invalida samo zato, ker ne vidi, ne sliši, težje razume ali se ne more gibati. Še vedno pa bodo ljudje z različnimi hendikepi in sposobnostmi. Več ljudi bo reklo »Trikrat hura za voziček!« in ga uporabilo takrat, ko jim bo prišel prav, kot družba pa bomo hitreje odstranjevali ovire v okolju in le-tega oblikovali bolj univerzalno, vključujoče.

Domen Retelj

 

**

5. maj je za dan neodvisnega življenja razglasila Evropska mreža za neodvisno življenje (ENIL) pred osmimi leti, ko je praznovala 25-letnico svojega obstoja. Letos je Evropski dan neodvisnega življenja posvečen mobilnosti. To temo so izbrali med drugim zato, ker je EU razglasila leto 2021 za evropsko leto železnic in ker ENIL sodeluje v triletnem evropskem projektu TRIPS, katerega glavni cilj je v sedmih evropskih mestih omogočiti inkluzivni dostop do javnega prevoza za vse osebe z gibalnimi hendikepi.

Več novic

Nazaj

Svoje življenje si težko predstavljam neodvisno brez vozička. Med nešteto stvarmi, ki jih ljudje uporabljamo, pa prav voziček spada med najbolj zgodovinsko obtežene z negativnimi predstavami in strahovi. Ker se mu s tem dela krivica, si zasluži, da ob evropskem dnevu neodvisnega življenja, ki ga obeležujemo na današnji dan in je letos posvečen mobilnosti, zapišem nekaj misli o tem super pripomočku.

Zumra Jašarević je po poklicu ekonomska tehnica, pred upokojitvijo je delala kot računovodkinja, toda v resnici je že celo življenje popotnica:
»Moja največja ljubezen so
potovanja. Že od nekdaj. Najlepši spomini me vežejo na Jemen, Iran, Egipt, Jordanijo, Provanso, Korziko, Ukrajino ....«

To je naslov knjige o življenju Gordane Rajkov, srbske aktivistke za pravice žensk in hendikepiranih oseb ter ključne promotorke neodvisnega življenja v Srbiji. Evropska mreža za neodvisno življenje jo je počastila s sprejetjem v dvorano slavnih aktivistov.

Anja Slak je še pred dobrim letom dni živela v domu za starejše občane. Njeno fizično in psihično stanje se je slabšalo, zato se je obrnila na Društvo YHD. Vedela je namreč dvoje: da ne želi več živeti v domu, kjer se je počutila kot v zaporu, in da ima YHD v najemu neprofitni prehodni stanovanji, namenjeni osebam s hendikepom, ki želijo zapustiti institucijo, se osamosvojiti in zaživeti neodvisno.

YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa je na Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) poslalo prošnjo in zdravniško priporočilo za prednostno cepljenje osebnih asistentov, z utemeljitvijo, da njihovo delo zajema stik z najranljivejšimi skupinami prebivalstva.

 

Poljska vlada si od leta 2019 prizadeva za izdelavo uspešnih strategij deinstitucionalizacije, kar je posledica zahtev Evropske unije. V okviru tega projekta so Poljaki sestavili delovno skupino iz sedmih nevladnih invalidskih organizacij, ki se je poglobila v razvijanje (storitev) osebne asistence in odpiranje Centrov za Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH).

 

Zavod Risa, ki prihaja iz Podgorja pri Slovenj Gradcu nas je prosil za pomoč in sodelovanje pri evropskem projektu na temo razvoja in širjenja lahkega branja.

 

Društvo Altra v sodelovanju z Mirovnim inštitutom izvaja program ARVID - Izboljšanje dostopa do pravic v skladu z Direktivo o žrtvah za osebe z ovirami. V okviru tega izvajajo anketo, s katero želijo zbrati podatke, ki bi jim pomagali oceniti, kolikšen delež žrtev kaznivih dejanj predstavljajo hendikepirane oseb

 

Uporabnica osebne asistence piše odprto pismo ministru Tomažu Gantarju, da naj ne ukine javnega prevoza. To namreč vpliva na izvajanje storitve osebne asistence od katere so odvisni ona in mnogo drugih, ki za življenje potrebujejo pomoč druge osebe.

 

Na letošnjem 23. Festivalu slovenskega filma si med drugim lahko od 6.10. do 11.10. brezplačno na spletni platformi - FSF ogledate dokumentarni film živiM, ki opisuje življenje Martine Piskač, ki kljub težkemu fizičnemu hendikepu, živi aktivno in enakopravno.

 

Letošnji že 13. Festival drugačnosti se je zaradi korona virusa iz stojnic in odra v mestnem jedru v Slovenj Gradcu preselil v kulturne ustanove.

Društvo YHD je v okviru projekta Bontonček v knjižnici Ksaverja Meška za strokovne delavce izvedlo delavnico »Neodvisno življenje: kljub oviram lahko opravljam aktivnosti, ki jih vsi ostali ljudje«.

Posebni poročevalci opozarjajo, da so institucionalne nastanitve postala žarišča COVID-19, in da je gradnja novih in vzdrževanje obstoječih institucij, majhnih ali velikih v nasprotju s konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov (CRPD), vključno s pravico do nediskriminacije in neodvisnega življenja v skupnosti.

Sofinancerji