Nikoli ne bom pozabila začetka decembra, ko nama je z bratom mama povedala, da bo prišel Miiklavž, če bova zelo pridna. Pospravljala sva svoji postelji, pometala kuhinjo in zlagala čevlje. Pa je prišel večer. Mama je prinesla očetove škornje in nama naročila, naj jih očistiva, da nama bo Miklavž vanje naložil dobrote. Pogrnila je prt in skrbno sva postavila očiščene škornje na mizo. Poslala naju je spat in nama rekla, da bo naslednji dan sledilo presenečenje. V goste naj bi prišel Miklavž. Skrivoma sva vstajala in kukala skozi špranjo, da bi ga videla. Vendar je Miklavž skrivnosten gospod, ki otroke obdaruje v temi. Seveda ga nisva dočakala, vendar je zjutraj sledilo toliko večje presenečenje, ko sva zagledala škornje, polne čokolade, fig, pomaranč in drugih dobrot. Bila sva presrečna.
Odrasla sva, pa vendar so šestodecembrska jutra najlepša, saj me je pričakalo skromno darilo. Danes nimam otrok, da bi jim pričarala ta čudovita jutra, zato sem povabila dobre prijatelje in smo imeli pogostitev s piškoti in mandarinami kar v moji domači kuhinji. Srečanje je začinila pravljica izpod peresa Svetlane Makarovič o malem parklju Maliču, ki je neskončno rad jedel zažgane piškote, namenjene le porednim otrokom. Miklavž za otroke z angelčki vsako leto peče piškote, nam pa jih je poslala dobra vila iz Bežigrada. Ko nebo pred večerom zažari v rdeči barvi, že vemo, da angeli pečejo piškote, parklji pa kurijo peč. Najmanjši parkelj Malič je angele zamotil s parkeljskimi vragolijami tako, da so še drugi parklji prišli na svoj račun in se najedli piškotov. Nauk te zgodbe je, da otroci niso samo pridni in poredni, ampak si vsi zaslužijo slastne piškote. Srečanje smo nadaljevali s prelepim petjem moje prijateljice Mateje Kunstek. Prepevala je otroške pesmice, ki smo jim z veseljem pritegnili. Povrnili smo se v otroška leta, ko smo se veselili skromnih daril, ki nam jih je prinesel Miklavž, medtem ko so mame uživale v tihi sreči, da so zopet razveselile svoje otroke.
Sveti Nikolaj je v resnici živel v stari Grčiji. Za svetnika so ga proglasili zaradi njegovih dobrih del. Bil je škof, ki je imel neznansko dobro srce; pomagal je revnim in ubogim, zato so ga proglasili za svetnika. Je zavetnik številnih slovenskih cerkva, med drugim tudi ljubljanske stolnice. Miklavž vsako leto pride z nebes na Zemljo in razveseljuje otroke. Seveda pa ga imajo najraje otroci, ki prihajajo k njemu v spremstvu angelov in parkljev. Angeli jih razveselijo s sladkarijami, parklji pa strašno ropotajo s svojimi verigami in grozijo, da bodo poredne otroke odnesli s seboj v pekel. V miklavževanju neskončno uživam, saj predstavlja enega lepših spominov iz mojega otroštva.
Sestavila Lidija, zapisal Gregor
